ponedeljek, 04. januar 2016

MOBILNOST PO MOBILNOSTI




Bolnica za knjige
Bibliomobilnost se podaljšuje v post-mobilnost. Na prednovoletnem srečanju smo resda predvsem klepetali o manj resnih rečeh, mentorca pa ne bi dala miru, če ne bi pogovor napeljala tudi na to, kje se v naših knjižnicah da opaziti posledice pogleda čez planke.

 V kratkih nekaj mesecih po povratku seveda ni bilo mogoče narediti tektonskih premikov, tistih, ki potrebujejo samo nekaj dobre volje in razumevanje sodelavcev, pa se je nabralo kar precej.

  • V večini knjižnic se je začel resen pregled knjižne zbirke in odpis, da se bo sprostil prostor še za kaj drugega kot za knjige.
  • Bolnica za knjige na otroškem oddelku je hit med domov prinešenimi idejami.

torek, 15. december 2015

INELI Balkans, 1. srečanje v Solunu, november 2015

Sodelovanje v mednarodnih projektih je postalo nekaj običajnega v mnogih sektorijih, med drugim tudi na področju knjižničarstva. Kakor narekuje že poimenovanje tega bloga, je njihov namen širjenje obzorij in na podlagi dobrih praks iz tujine prinesti pozitivne spremembe v lokalno okolje. Nekako tako smo si predstavljale tudi naše sodelovanje v projektu INELI Balkans, v katerega smo bile izbrane tri knjižničarke - Petra Kovič iz novomeške knjižnice, Ksenija Orel iz Knjižnice Izola in Urška Orešnik iz Knjižnice Logatec, z nami pa je na prvo srečanje in “ne-konferenco” odpotovala tudi ambasadorka projekta v Sloveniji, Breda Karun. Sprva smo si težko predstavljale, kako bo stvar potekala - veselile smo se predvsem srečanja s kolegi iz 12 balkanskih držav, z ustvarjalci projekta Future Library, izmenjave izkušenj, ter seveda obiska knjižnice v Verii.

V Solunu smo se zbrali inovatorji - knjižničarji s področja Balkana, ki v svoji praksi že izvajamo inovativne programe, INELI Balkans pa nam ponuja priložnost uresničitve novega projekta. Nove priložnosti za uresničenje projektov, vzpostavljanje mreže balkanskih knjižničarjev pa še ni vse - pred nami je 14 mesecev e-izobraževanja, sedem v sezoni 2015/16 in sedem v 2016/2017. V pomoč in podporo nam bodo ambasadorji (vsaj iz vsake države po eden) in predvsem mentorji, ki nas bodo vodili skozi proces pridobivanja novih znanj in kompetenc. INELI Balkans je torej mnogo več kot le običajna izmenjava, ampak dejansko pomeni izobraževalni okvir za nadebudne knjižničarje z možnostjo realizacije projekta, ki bo v tem procesu nastal. Šele po nekaj dneh smo se zavedle, da smo del nečesa res velikega in kakšna neverjetna priložnost nam je bila ponujena.

Srečanje balkanskih knjižničarjev v Solunu se je odvijalo deloma na neformalni ravni, deloma v obliki treninga, ki ga izvaja organizacija Learning for Life, udeležili pa smo se tudi Future Library ne-konference (“unconference”), kjer smo lahko prisluhnili primerom dobre prakse iz Grčije in tujine ter sodelovali v delavnicah.

Naše druženje se je začelo neformalno, s spoznavnim večerom v avli hotela, kjer smo se končno v živo spoznali s koordinatorji projekta, s katerimi smo komunicirali predvsem prek e pošte ter z ostalimi sodelujočimi v projektu. Živahno spoznavanje in debate so nam dale slutiti, da je pred nami čudovito doživetje.

Obisk knjižnice v Verii


Navsezgodaj naslednji dan smo se odpravili na obisk v uro vožnje oddaljeno Verio mimo neskončnih breskovih nasadov do knjižnice, ki nas je vse presenetila - glede na to, da je prostorsko precej nerazkošna, to nadoknadi z impresivno izkoriščenim prostorom in odlično ponudbo storitev. Fotografije obiska knjižnice si lahko ogledate na naši facebook strani, kmalu pa bomo posebno fotozgodbo tega obiska objavili tudi na blogu.

Kreativno okolje


Po kratkem izletu v Verio, nas je v hotelu že čakal energilčen tim Learning for Life - že sama dekoracija miz nam je povedala, da stopamo v igrivo in ustvarjalno območje - mize so bile polne pisanega pisarniškega materiala, žogic, igračk … Ljudje smo si različni, in prav tako je bila različna stopnja entuziazma, s katero smo pristopili k delavnicam. Te so potekale še v petek in nedeljo, preko raznih nalog in iger smo se predvsem spoznavali, se učili zaupanja, timskega dela, ena najuspešnejših pa je bila vaja, na kateri smo se znova naučili spraševati - zakaj? Kljub temu, da so nekatere vaje na delavnicah spominjale na precej amerikanizirane team buildinge, smo na koncu ugotovile, da smo od njih marsikaj odnesle. Predvsem smo začutili tisto, kar smo rahlo pocukrano poimenovali “Ineli Balkans spirit” - torej vzdušje pripadnosti timu ambicioznih, raznolikih, čudovitih knjižničarjev s celotnega področja Balkana. Omembe vreden pa je tudi video pogovor s Sandro Nelson in June Garcio. Obe sta bili mentorici v prvem, globalnem INELI programu in sta delili z nami svoje izkušnje pri sodelovanju z inovatorji ‘prve runde’ INELIja.

Delavnica "gradimo zaupanje"


V petek in soboto pa so naše delavnice potekale vzporedno s Future Library Unconference (kaj je “ne-konferenca”, si lahko preberete tule. Otvoril jo je nastop glasbene skupine, ki je nastala ravno v okviru glasbenega studia knjižnice v Verii. 



Predstavljene so bile dobre prakse sodobnih knjižnic od vsepovsod, prisluhnili smo denimo generalnemu direktorju grške nacionalke Filipposu Tsimpoglouju, ki je predstavil načrt gradnje in programov nacionalke, v kateri bo tudi splošna knjižnica, pri čemer je poudarek predvsem na odpiranju knjižnice javnosti, ustvarjanju javnih, uporabniku prijaznih in vabljivih prostorov. Corey Wittig iz Carnegie knjižnice v Pittsburghu je predstavil svoje ustvarjanje na področju dela z mladimi - s projektom The Labs, ki mladim uporabnikom na inovativen način približa nove tehnologije. Izredno zanimiv je bil tudi prispevek Carme Fenoll, vodje službe za knjižnice pri katalonski vladi, ki je predstavila kako poteka delo mreže knjižnic; predvsem je bil zanimiv opis poteka komunikacije med založniki in knjižnicami. Dan sta zaključila dve predavanji, ki sta obe predstavili delovanje sodobne splošne knjižnice, vendar z različnih zornih kotov - prvo iz države, ki v knjižnicah prepozna visoko družbeno vrednost in temu primerno vlaga vanje in drugo iz države, kjer se večina knjižnic še vedno bori za minimalne pogoje delovanja. Knud Schultz, vodja nove, razkošne knjižnice v Aarhusu, je predstavil kako danski model štirih načinov uporabe knjižničnega prostora lahko pomaga pri transformaciji knjižnic, Gorana Tuskan Miholčić iz Mestne knjižnice Rijeka pa je pokazala kako tudi v zelo skromnih razmerah knjižnica lahko stopa na pot preobrazbe. V tehnološkem laboratoriju se knjižničarji skupaj z uporabniki učijo programiranja, oblikovanja modelov za tisk s 3D tiskalnikom in drugih, s sodobno tehnologijo podprtih veščin. Več o programu in predavateljih konference si lahko preberete na njihovi spletni strani, del programa konference pa so bile tudi delavnice.

Future Library Unconference 2015


Omembe vredna je čudovita delavnica pod vodstvom arhitektke Parine Vasilopolou,  How do makerspaces challenge the existing structures and dynamics of public library spaces?, na kateri je najprej predstavila uspešne umestitve maker-spaceov v ne nujno prostorsko najsodobnejše knjižnice. V drugem delu pa smo udeleženci sami eksperimentirali z umestitvijo oz. razporeditvijo namembnosti prostorov na primeru solunske knjižnice, ki jo ravnokar prenavljajo.

Delavnica razporejanja namembnosti prostorov knjižnice, predvsem umestitve maker-spaceov.


Zelo pester in zanimiv program z več vzporednimi dogajanji je bil skoraj prevelik zalogaj za dva dneva, tako da smo ob večerih izčrpani popadali v postelje. Naše druženje smo “Ineliji” zaključili z nedeljsko dopoldansko delavnico, v kateri je bil poudarek na dejanskem reševanju problemov in kreativnemu kovanju novih idej in projektov na podlagi “out of the box thinking”, torej razmišljanja izven okvirov.

Skupinska fotografija Ineli družine


Po štirih intenzivnih dnevih smo se le stežka poslovili s člani naše Ineli družine, in tako zaključili s srečanjem, ki je bil začetek naše dolge skupne poti. Naše e-izobraževanje se je zaradi tehničnih težav začelo z nekajdnevno zamudo - da smo vsaj malo zadihali. Že ob prvi lekciji smo namreč spoznali, da je imela naša “trenerka” Marina Giareni prav, ko je rekla, da se nam bo kdaj zdelo, kot da je Ineli naša druga služba. Vsekakor se je za nas začela vznemirljiva, znanja in izzivov polna pot. In potrudile se bomo, da jo bomo čim bolje in pogosteje delile tudi z vami.

četrtek, 24. september 2015

Predstavitve

Dragi naši bralci.

Mobilnost je že nekaj časa za nami a za nas še ni končana. Vseh osem se nas trudi, da bi svoje vtise in dognanja prenesli v svoje okolje in med širšo strokovno javnost.

Oglejte si predstavitve, s katerimi je vsak par začinil svoja opažanja.

http://knjiznicarjivsvetu.blogspot.si/p/predstavitve.html

torek, 18. avgust 2015

HVALNICA MOBILNOSTI, APEL K PREMIKOM


Ob vsej obrabljenosti fraze, da je življenje svojevrstno potovanje, se človek z njo težko ne strinja. Tako tisti, ki plove po površini in se prepušča toku, kot oni, ki išče globje in reflektira, sta podvržena neprenehnemu spreminjanju, če to želita ali ne. Čeprav se morda na prvi pogled ne zdi, skozi življenje lažje potuje tako, da se prilagajamo in presegamo doseženo. To seveda ne pomeni, da človek ob tem pozablja na svoj izvor, na njemu lastno identiteto. »Spreminjaj mnenja, ohrani principe kot drevo zamenja liste, a črpa iz istih korenin«, je modra prispodoba klasika Victorja Hugoja. Zlahka jo razpletemo tudi tako: vsako potovanje, izlet, premik iz konstrukta urejene vsakdanjosti, kokona domačnosti, iz samozadovoljstva, torej iz človeku prav tako usojene udobjaželjnosti, je humanistično dejanje, saj gre za samopreseganje, ki človeči in človeka hkrati postavlja med in ne nad/pod drugega.

Takšna izhodišča so vgrajena tudi v temelje knjižnice in vsi, ki s(m)o ji pripadni, moramo ta endemični humanizem imeti vseskozi pred očmi. Živimo namreč v času, ki vzpodbuja zlasti osnovne človekove nagone, ne pa povsem dosegljive civilizacijske norme. Hkrati se izgubljajo avtoritete, izginjajo razsodniki, prej trdna izhodišča in stališča so zrelativizirana, slehernik je zmeden od mnogoterosti vidikov. V takšnih okoliščinah se nezadržno in korenito spreminja tudi bistvo in poslanstvo knjižnice. Že nekaj časa je jasno, da sta njen obstoj in vloga tesno zvezana z zmožnostjo prilagajanja hitrim tehnološkim spremembam, ki jim je podvržena sodobna družba, ne smemo pa pozabiti tudi na tiste manj vidne transformacije, ki se zrcalijo v paradoksih, nevarnostih, dilemah. Knjiga npr., če hočemo ali ne, počasi, a zanesljivo sestopa s piedestala in postaja zgolj eden od medijev – trend upada izposoje je ireverzibilen in kalkuliramo lahko, da knjigi v perspektivi grozi marginalizacija v smislu ponovnega poelitenja. Če se s tem upravičeno napoveduje dvom v ustreznost nadaljnjega poimenovanja knjižnice kot knjižnice, pa je ta po drugi strani že našla nov kanal in je na dobri poti k novi identiteti. Sodobna knjižnica se namreč pospešeno odpira navzven, v prostor in med ljudi, nekdanja trdnjava znanja in referenčni informacijski center postajata vse bolj pretočna platforma, vozlišče najrazličnejših silnic, ki jih morda najlažje zgostimo pod dežnikom obstoja, interesov in krepitve civilne družbe v najširšem pomenu. Hkrati se knjižnica, v skladu s zeitgeistom,  vse manj sramežljivo spogleduje s trgom in tržno logiko. Gre za potezo, ki je nujna za preživetje, a hkrati prinaša nevarnost, da potrošniška mentaliteta začne nažirati njeno humanistično substanco, s tem pa zbanalizira knjižnično bistvo. Ob tem se postavlja vprašanje, okoli katerega se lomijo kopja: ali naj se knjižnica povsem prilagodi, zlije z (manipuliranim) uporabnikom (in s tem sodeluje v navidezni demokratičnosti, farsi sodobnosti) ali pa, na demokratičnih izhodiščih, ohrani določen nivo arbitrarnosti, dosledne vsebinske relevance, s tem pa zlasti družbene odgovornosti.

Vse našteto so le nekatera od vprašanj in dilem, ki jih prinaša nova knjižnična paradigma. Od blizu in v praksi jo je aprila in maja 2015 v sklopu evropskega programa mobilnosti Erasmus + opazovala osmerica knjižničarjev, ki bodo v prihodnosti verjetno soustvarjali razvoj slovenskega knjižničnega prostora. Pobuda za projekt Knjižničarji v svetu – čez planke nad zaplankanost, ki je štirim dvojicam omogočil dvotedensko gostovanje v nekaj najuglednejših evropskih knjižnicah, je prišla s strani Zavoda Jara. Poleg spoznavanja trendov in novih pristopov, prenosa dobrih praks, seznanjanja domače knjižnične javnosti z novostmi in navezovanja stikov s kolegi v tujini, je bil eden od glavnih ciljev izstopa iz realnosti slovenskega knjižničarstva zlasti premik v razmišljanju oz. potrditev tega, kar smo mlajši že slutili, slišali in videli – namreč, da so potrebni odločni koraki onkraj zidov in platnic. Pravzaprav sta domišljen pogum in proaktivnost skupna imenovalca principov delovanja knjižnic gostiteljic v danskem Tårnbyju, Helsinkih, Zadru in v Barceloni, torej v Tårnby Hovedbibliotek, Helsingin kaupunginkirjasto, Gradski knjižnici Zadar in v Biblioteques de Barcelona.

Gostovanja na evropskem severozahodu in severu ter na mediteranskem jugu in jugozahodu prinašajo mnogo najrazličnejših  vtisov in spoznanj (zainteresirani se lahko z njimi podrobneje seznanijo v blogu, ki smo ga udeleženci mobilnosti dnevno pisali). A kako vesolje spraviti v orehovo lupino, kot sta dilemo njihovega filtriranja, zgoščevanja in sinteze posrečeno opisala kolega, ki sta bila na Danskem? Vsekakor gre za dvosmernost. Na eni strani smo imeli možnost za temeljit vpogled v drobovje sistema knjižnic v štirih raznolikih evropskih državah, v načine njihovega delovanja in v različne pristope do zadev, ki so karakteristične za katerokoli knjižnico. Večinoma so tovrstni vtisi in spoznanja tesno zvezani z mentaliteto gostiteljev in okoliščinami, v katerih tamkajšnje knjižnice delujejo. Seveda takšno zavedanje ne pomeni, da se marsikaj videnega ne da prenesti v slovensko okolje. Hkrati tudi ni potrebna nobena frustriranost nad stanjem doma, saj po idejah in kreativnih pristopih zlahka pariramo. Po drugi strani se ob preseku spoznanj jasno kaže, da je paradigmatska tranzicija, ki jo ponazarja vodilo »from collection to connection«, v knjižnicah gostiteljicah praktično že zaključena in so te upravičeno trendsetterke.  

Vsekakor je bilo na vseh postajah mobilnosti razvidno, da v fokusu sodobne knjižnice ni več zbirka oz. z njo povezana izposoja, s katerima se knjižničarji (še vedno) radi ponašamo, ampak uporabnik. Lahko bi rekli, da ima v »novi« knjižnici ta vedno prav. Vse se vrti okoli zadovoljevanja, prepoznavanja in preverjanja njegovih potreb in želja, uresničevanja njegovih idej, upoštevanja nasvetov, prilagajanja, kolegialnosti, vzpodbujanja participacije pri preobrazbi knjižnice in (dobesednega) odpiranja prostora, kar po drugi strani vodi do večje samostojnosti, kreativnosti in odgovornosti uporabnika. Posledično je s tem zvezana odprtost knjižnice brez osebja, funkcioniranje t.i. maker space-ov, ki so zaživeli zlasti na Danskem in Finskem, izvajanje storitev, ki tradicionalno niso vezane na knjižnico (npr. izdelava potnih listov, izposoja koles, možnost najema ali odkupa umetniških del, koriščenje glasbenega studia ali šivalnega stroja), in uporabniško generirani dogodki, ki vzpodbujajo in krepijo medgeneracijske in skupnostne vezi. Knjižnica se torej simbolično izenačuje z uporabnikom, mu prihaja naproti.

Čeprav se marsikje na prvi pogled zdi, da je temelj takšnega pristopa sproščenost in zlasti improvizacija, pa sta ključni karakteristiki tega procesa načrtnost in organiziranost, ki ju pogojujeta poznavanje sveta in razmer okoli sebe. Nič se ne prepušča naključju, kaj šele stihiji, vse se vedno znova preizprašuje, novitet in svežih pristopov se lotevajo celovito. Na kratko: (samo)premislek, načrtovanje, izvedba in vrednotenje dajejo rezultate. Vse to spremlja birokratska urejenost in doslednost, ki je v svojem bistvu popolnoma drugačna kot v Sloveniji – doma si npr. zelo želimo debirokratizacije, ker uradniška miselnost s togostjo hromi potenco in duši razvoj. Poanta njenega obstoja, kot dokazujejo primeri gostiteljic, je v tem, da nove pristope in premike ažurno integrira v sistem. Gre za varovalo, da dobri projekti ne izzvenijo v prazno, kreativno brbotanje pa ne zdrsne v kakofonijo, ampak v znosno, če že ne v simfonično ubranost. Organiziranost pri gostiteljicah torej ni jarem, ki ga nalagajo kreativcem in vizionarjem, da jim pristrižejo peruti, ampak njihova fleksibilna opora in zrcalna slika.

Novi paradigmi so lastne tudi iniciativnost, odprtost in večsmerno povezovanje. Prav vse gostiteljice so vzorčni primeri, kakšno vlogo si lahko knjižnica izbori v okolju. Čeprav so infrastruktura, politično podpora, vizionarstvo ali celo civilizacijski nivo pomembni vidiki v celotni zgodbi, pa se ključni kapital vsake knjižnice skriva v uporabnikih. Nobena druga ustanova namreč ne premore tovrstne potencialne širine in globine »vpliva« ter socialne, gospodarske, kulturne, nazorske, torej vsakršne diverzitete. Kot takšna je knjižnica idealen kanal in izhodišče oz. most med najrazličnejšimi silnicami v družbi: lahko je socialna ustanova, ki zbližuje ranljive socialne, etnične, kulturne skupine, lahko je ključna kulturna institucija, ki povezuje sorodne ustanove in akterje v prepleten organizem, lahko je posrednica med družbenim in privatnim interesom, lahko je platforma sinergij, ki je zanimiva tudi tržno (tukaj prednjači zlasti IT področje, pri nas pa je še vedno povsem zanemarjen vidik trženja kulture in prepoznavanja njenega razvojnega potenciala). Gostiteljice poseben poudarek namenjajo prepoznavanju in angažiranju lokalnih potencialov. Ponovno gre za večsmerni uvid: v fragmentiranem in diverzificiranem svetu tudi knjižničarji vedno težje sledijo odpiranju novih horizontov, zato se protagoniste za vse več vsebin in aktivnosti išče onkraj zidov knjižnice. To so bodisi vrhunski strokovnjaki iz različnih področij, bodisi lokalni poznavalci, nevladniki, zainteresirani posamezniki s posebnimi znanji in – prostovoljci. Kolegici, ki sta bili v Zadru, sta izkušnjo s slednjimi opisali kot »igro, kjer ni poražencev«, v Barceloni pa je prostovoljstvo v knjižnicah trenutno ena osrednjih zgodb: prostovoljci s knjigami oskrbujejo starejše in gibalno ovirane, negujejo stike z npr. bolj izolirano kitajsko skupnostjo, vodijo bralne klube,  skrbijo za knjižnični vrt, ipd. Pogled z distance kaže, da je prostovoljstvo (v dodelanih okvirih) nekakšna avantgarda, preko katere je knjižnica neposredno in organsko povezana z okoljem, s tem pa iz prve roke izve, kakšne so silnice na terenu. Druga, manj osebna plat povezovanja z okoljem pa je aktivna vloga pri iskanju medsektorskih sinergij. Najlažje jo pojasnimo ob primeru: več knjižnic v zaledju Barcelone in na katalonskem podeželju se je ob pomoči regijskega urada za knjižnice povezalo z lokalnimi vinarji. Rezultat je vrhunsko vino, ki ga ponujajo/tržijo na policah ob knjigah. Projekt na domišljen način promovira segment katalonske kulture in dediščine, hkrati pa z ustrezno promocijo in prilagojenimi vsebinami dopolnjuje lokalno ekonomsko in turistično sceno. Vprašanju ali ne gre morda za dvomljivo križanje poslanstev, je sledil povsem človeški odgovor, da sta literatura in vino neločljivo povezana, če pa to prinese kaj dobrega še komu drugemu, toliko bolje.

Za slovensko okolje in knjižničarsko miselnost, ki sta upravičeno navezana na knjigo, pa je morda najbolj zanimiva domoznanska dimenzija. Strah, da bi s posvojitvijo nove paradigme ogrozili na knjigi, kulturi in jeziku temelječo slovensko identiteto, je namreč odveč – vsaj tako kaže katalonski primer (Slovenci namreč lahko s katalonsko »zgodbo« še vedno povlečemo marsikatero vzporednico). Veliko narodotvornega in narodoohranitvenega brbotanja lahko prevzame domišljena organizacija domoznanske dejavnosti. Poleg tega, da je množica lokalnih in regionalnih vsebin lepa prispodoba družbene polifonije, ki izhaja »od spodaj« in ne izključuje nikogar, je domoznanstvo lahko podlaga tudi za rast uravnoteženega, nespolitiziranega domoljubja. Čeprav smo v obeh primerih v Sloveniji na dobri poti, pa se je potrebno zavedati, da samo zbiranje, kopičenje, digitaliziranje lokalne zgodovine, zgodb in vsega ostalega ni dovolj. Nastajajoč digitalni arhiv je treba aktivirati, ga počlovečiti, torej vključiti v projekte, v katerih so dejavni zlasti uporabniki. Povsem logično so najbolj zanimiva ciljna skupina starejši, ki radi delijo spomine, izkušnje in modrosti, najbolj primerna skupina za zbiranje, komuniciranje in interakcijo z njimi pa odraščajoči. Večplastnih pozitivnih učinkov seveda ni težko predvideti.

Ob koncu še nekaj besed o okoliščinah, ki so spremljale  mobilnost. Resnično gre za privilegij, tudi s povsem človeškega vidika. Prav vsem udeležencem nam je skupna ugotovitev, da na tak način spoznavaš še mnoge druge plasti tuje dežele, predvsem pa njene ljudi. Razveseljivo je tudi, da je tokratni projekt zajel slovensko »periferijo«, torej tudi manjše knjižnice in takšne, ki si bodo za udejanjanje nove paradigme še morale zagotoviti ustrezno infrastrukturo. Hkrati je izjemno pomembno, da možnost gostovanja v tujih knjižnicah dobi čim več knjižničarjev – in odločevalcev. Preprosto gre za to, da je za premike, za spremembe v načinu razmišljanja, potrebno imeti sogovornike na obeh straneh mize. »Nova« knjižnica namreč črpa svojo moč in kapital  iz odprtosti, pretoka in povezovanja. In prav tukaj je množica argumentov, na katere se lahko oprejo njeni zagovorniki in promotorji.

Klemen Brvar

sobota, 23. maj 2015

"I had this perfect dream - Un sueño me envolvió" *

S Katjo sva se odločila, da 2×5, torej 5 stvari, ki so pustile največji vtis, in 5 zadev, ki bi jih veljalo prenesti v naše okolje, napiševa še v Barceloni - četudi žrtvujeva par zadnjih ur v mestu. Verjetno bi, če bi počakala še nekaj dni, da se vtisi zložijo in misli uredijo, kaj zapisala drugače, a sva se odločila, da to narediva, ko sva še "v stvari".

Morda naj pred naštevanjem zapiševa naslednje: na profesionalnem področju je vsaka takšna izkušnja neprecenljiva in zelo hvaležna sva, da sva lahko v projektu sodelovala. Čeprav se knjižnice, problemi, izzivi in trendi, s katerimi se te (vsaj v razvitem svetu) soočajo, v resnici ne razlikujejo kaj dosti, pa so takšni notranji uvidi v drobovje kateregakoli sistema, izredno dragoceni. Veliko namreč povedo o drugih, njihovi mentaliteti, načinih, kako delajo in delujejo, hrkati pa, če hočemo, tudi veliko o nas samih. Nočeva med vrsticami reči, da pri nas zaostajamo ali kaj podobnega oz. da je drugod samo lepše in boljše. Dejstvo je, da takšne poti nujno vodijo do (samo)refleksije, ki je predpogoj sprememb. Apelirava torej na odločevalce in strokovnjake v knjižničarstvu, naj čim več mlajših ljudi, ki še iščejo svojo pot in imajo dovolj energije in domišlije za korektive, redno pošiljajo na tovrstne ekspedicije v tujino. Samo tako se obzorje v resnici širi, samo tako lahko pride do potrebnega naboja, ki sproži preskok. Seveda se vedno da po evolutivni, "ziheraški" poti, a je potem vprašanje, če smo v resnici pogledali čez planke. Seveda ne praviva, da je treba principe in izkušnje iz tujega okolja brez premisleka in upoštevanja lastnih specifik, presajati k nam. Škoda bi le bilo, da so takšni preskoki omogočeni redkim, ki potem doma, kamor prinesejo znanje in navdih (!), ne bi imeli sogovornikov in bi bili nerazumljeni.

5 najbolj impresivnih:

  1. Pozicija knjižnic v Barceloni (in Kataloniji): splošne knjižnice so v tem mestu dosegle status enega ključnih družbenih institucionalnih akterjev. Očitno je, da imajo politično podporo, ki jim je tudi omogočila, da so dosegle takšen infrastukturni, strokovni in vsebinski nivo. Zelo osvežujoče je videti, da se knjižničarji zavedajo svojega družbnega pomena in so samozavestni, predvsem pa, da se tega zavedajo tudi njihovi uporabniki. Prav fokus na uporabnika je ključen, da se takšen položaj ohranja tudi v času krize. Knjižnice so torej skrajno fleksibilne, tako celota kot posamezne enote.  
  2. Premislek, načrt, vrednotenje dajejo rezultate: medtem ko si pri nas vsi želimo debirokratizacije, se ta tukaj pravzaprav krepi. A ne v smislu, da ovira izvrševanje nalog, ampak v resnici nudi podporo in vzpodbuja kreativnost. Človek ima tukaj občutek, da je mogoče prav vse, po drugi strani pa hitro opaziš, da za vsem tem stojijo trdni sistemski temelji, vse je premišljeno, načrtovano, nadzorovano in ovrednoteno, zato prinaša rezultate.
  3. Posodobljena socialna vloga: čeprav je kultura še vedno izjemno pomemben gradnik knjižnice, je zaradi krize zdaj v ospredju socialna vloga. A so knjižnice v Barceloni na tem področju precej več kot prostor in servis za tiste, ki težko preživijo. Gre za proaktivnost, ljudi poslušajo, jih angažirajo kot prostovoljce, pomagajo mladim, da najdejo interese. Preprosto povedano: knjižničarji delujejo več na terenu kot pa za zidovi knjižnic, manj se ukvarjajo s sabo in več z drugimi.
  4. Črpanje lokalnih potencialov: oba naju je navdušila orientiranost v lokalno okolje. Vsaka od enot, ki sva jo obiskala, je namreč izpostavila, da največji delež aktivosti, ki jih pripravljajo, uspejo uresničiti s pomočjo strokovnjakov/izvedencev/ljubiteljev iz lokalnega okolja. Na ta način knjižnica zmanjša stroške, po drugi strani pa resnično poveže skupnost. 
  5. Zaupanje in odgovornost: tekom štirinajstdnevnega pohajkovanja po knjižnicah sva opazila tudi, da kljub kadrovski podhranjenosti, knjižnice delujejo na povsem drugačnem nivoju. Po eni strani gre za zaupanje uporabnikom, ki so velikokrat povsem sami v prostorih (očitno je signalizacija tako dobro zastavljena, da s tem nimajo težav), po drugi pa za odgovornost samih uporabnikov. Takšen vzajemni odnos namreč kaže, da se vsi zavedajo, da knjižnice prispevajo k dobrobiti družbe. 

5 za domov:

1. Lokalna zbirka v ospredju kot sredstvo za krepitev pripadnosti lokalnemu okolju
2. Sodelovanje knjižnic z lokalnimi vinarji, kar ima obojestranske promocijske in ekonomske učinke
3. Stalna vpetost prostovljcev v delo knjižnice
4. Domišljena celostna podoba, ki je postala močna blagovna znamka, a hkrati povsem različne identitete/duše posameznih enot
5. Specificirana distribucija zbirke, ki zagotavlja njeno kvaliteto, ohranjevanje raznolikosti enot in pospešuje kroženje uporabnikov

Adios!

Katja, Klemen


* Naslov je del besedila pesmi Barcelona, ki sta jo 1992 pela Montserrat Caballe in Freddie Mercury.

petek, 22. maj 2015

Al final és bo, tot és bo!

Zadnji delovni dan sva preživela v Gironi, lepem mestu z nekaj manj kot 100.000 prebivalci in središču istoimenske province. Že zgodaj sva na pot krenila s hitrim vlakom, obiskala pa sva do zdaj največjo knjižnico. Biblioteca Pública Carles Rahola je odprta šele 5 mesecev in človeka očara. Cilj arhitekta je bila nevpadljiva zunanjost, kar mu je zagotovo uspelo. Ko pa človek vstopi v notranjost, je zgodba povsem drugačna. Knjižnica, ki je še pred kratkim vedrila na dobrih 800 m2, se zdaj bohoti na desetkrat večji površini - ob tem sva se takoj spomnila na Knjižnico Rotovž in njene infrastrukturne težave. Seveda se tudi tukaj soočajo s problemi: najina gostiteljica nama potožila o pomanjkanju kadra, s čimer je povezano nemoteno delovanje, predvsem pa aktivnosti knjižnice. Zanjo so slednje ključ, da pritegnejo še več uporabnikov in na ta način investicijo povrnejo v okolje, s tem pa pridobijo tudi boljše pogajalsko izhodišče za prihodnje načrte. Podrobno nama je namreč razložila razlike med provincami, med katerimi seveda prednjači Barcelona, v kateri živi več kot 80% prebivalstva Katalonije. Ostale tri (Lleida, Tarragona in Girona) so zaradi spleta okoliščin in predvsem zgodovinskega razvoja povsem druga zgodba. Mreža splošnih knjižnic je namreč v Španiji v veliki meri nastala po letu 1840 z liberalnimi reformami. Oblasti v Madridu so knjižnice, ki so bile prej pod cerkvenim varstvom (samostani), odprle in jih preselile bodisi v univerze (Barcelona) bodisi v druge institucije (Girona). Danes so splošne knjižnice stvar občin, nad njimi pa od leta 1983 bdi katalonska avtonomna uprava. Kljub obstoječim zakonskim določilom in sprejetim standardom, gre vse prej kot za zgledno urejeno mrežo knjižnic, a je glavni razlog za takšno stanje politično merjenje moči - prav tukaj se namreč lomijo kopja med regionalno, provincialno in občinsko jurisdikcijo. Knjižnica v Gironi je posebna tudi z vidika primerjave s tisto v Lleidi in Tarragoni; je namreč edina, ki premore poleg osrednje, še štiri mestne enote.











Po vrnitvi sva na Katjino željo obiskala še Camp Nou. Poleg sveta knjižnic, je za Katalonce sveto še kaj drugega :).


 
Katja, Klemen 





četrtek, 21. maj 2015

El desè dia

Danes sva opravila zadnje obveznosti v Barceloni, jutri pa naju čaka še osrednja splošna knjižnica v Gironi, ki je prestolnica druge province. Kot včeraj, sva tudi danes nadaljevala s poslavljanjem, zahvalami in dodajanjem še zadnjih kamenčkov v mozaiku. Najini gostitelji so specifiko pustili za konec; za dva ducata knjižnic, ki sva si jih ogledala, bi lahko zdaj, ko se zadeva zaključuje, rekla, da so nekako "poravnane", tako z vidika infrastrukture in storitev kot vpetosti v okolje in v dušo mesta. Prav slednje se je danes izkazalo za glavno presenečenje, saj sva v zadnjih dveh enotah manj spraševala o strokovnih zadevah, zato pa toliko bolj o socialnih vidikih in socioloških temah.

Čeprav so nama že prej povedali, da se odpravljava v premožnejšo sosesko Sarrià-Sant Gervasi, pod griči in vrhom Tibidabo, je bilo presenečenje vseeno veliko. Ne toliko zaradi prve enote, knjižnice Clarà. Ta je vsekakor nekoliko "elitistično" naravna. Umeščena je v nekdanji ateje in kasneje muzej enega največjih katalonskih kiparjev Josepa Clare, katerega kipi krasijo majhen park pred knjižnico in notranjost. Hkrati je fokus  knjižnice opera. Barcelono bi namreč lahko poimenovali tudi "iberski Dunaj" (morda sta največji operni zvezdi sodobnosti Montserrat Caballé in José Carreras). Sredi 19. stoletja je bila namreč prvo špansko mesto z operno hišo, ki so jo zgradili bogatejši meščani; ti so kot nekakšni delničarji institucije v trajno last prejeli stalne lože. Odtlej sta mesto in četrt ohranila operno tradicijo, ki se danes kaže v delovanju različnih društev ljubiteljev opere (eno je nastanjeno tudi v bližini knjižnice). Poleg opernega kotička knjižnica hrani precejšen del knjižne dediščine patrona institucije.




 

15 minut oddaljena knjižnica Sant Gervasi - Joan Maragall pa naju je pustila odprtih ust. Ne samo, da gre za najnovejšo enoto barcelonske mreže, ki še ni praznovala prve obletnice, ampak za oblikovalsko dovršeno stavbo v popolnoma netipičnem in nama dotlej neznanem okolju. Gre namreč za "barcelonski Chelsea", četrt, kjer prebivajo najbolj premožni sloji, kar pomeni, da se je morala knjižnica socialni strukturi precej prilagoditi. Ne samo, da se to odraža v zbirki knjižnice, ampak tudi pri tekočih problemih in aktivnostih ter storitvah, ki jih izvajajo. Četrt ima bojda največjo gostoto šol v Evropi, kar se pozna tudi pri obisku knjižnice. Gostiteljica Angelina nama je povedala, da otroci v knjižnico prihajajo z varuškami. Predel se razlikuje tudi po političnem profilu, pa tudi španščina je tukaj v ospredju, saj ima podoben status kot nekdaj francoščina na evropskih dvorih. Zanimivo je tudi, da knjižnica nima težav s pridobivanjem sredstev, ki se preko davkov neposredno vračajo v četrt. Posledica vsega naštetega je, da njen fokus ni sociala, ampak predvsem kultura. Ker v četrti živi mnogo kreativnih ljudi in umetnikov, je tukaj domoznanska zbirka seveda večja kot drugod. Od piscev je tako del te zbirke samo patron knjižnice, Joan Maragall, največji katalonski poet, vsi drugi lokalni literati pa so umeščeni med ostalo leposlovje.

 


Popoldanski termin je pripadel zadnjemu sestanku v upravi Biblioteques de Barcelona, kjer smo z Assumpto in Merce naredili nekakšen rezime najine dvotedenske odiseje. Vesela sva, da so gostiteji zadovoljni z nama. Morda človek ob koncu takšne izkušnje občuti nekakšno praznino, vsekakor pa je eden od najizrazitejših občutkov zadovoljstvo nad opravljenim delom.


Hasta manana,

Katja, Klemen

sreda, 20. maj 2015

El novè día

Počasi se z ljudmi, ki sva jih spoznala in so naju spremljali več dni, poslavljava. Danes je bilo na sporedu slovo z Esther in Montse, ki delata na Gerèncii de Serveis de Biblioteques barcelonske provincialne uprave. Čeprav smo se tudi med kosilom pogovarjali o knjižnicah in z njimi povezanimi vsebinami, pa je bilo dovolj časa tudi za čisto osebne vtise in pogovore. Katalonci in Katalonke so izjemno in vsestransko predani ljudje, ki se znajo  pohvaliti, ko je to upravičeno, zelo radi celovito odgovorijo na vprašanja, predvsem pa znajo abstrakcije dobro razložiti na primerih. Morda se vse to opazi tudi v njihovih  knjižnicah in knjižničnih storitvah. Po drugi strani pa so zelo pozorni do sočloveka, rekel bi celo, da so človeško topli, kar se pri nas izgublja.

Danes sta bili na sporedu dve občinski knjižnici, številki 21. in 22., odkar sva tu. Zjutraj smo se z Esther z vlakom odpeljali na sever, proti dvema mestoma. Terrassa je še danes industrijsko mesto, po velikosti nekje med Mariborom in Ljubljano (ima okoli 215.000 prebivalcev), Barbera pa je s približno 30.000 prebivalci paracenter in predvsem spalno naselje večjega mesta Sabadell.

 


Biblioteca Central de Terrassa je osrednja enota mreže 6 knjižnic, ki pokrivajo potrebe mesta. Gostiteljica je ob kavi in sendvičih izpostavila, da je leitmotiv knjižnice decentraliziran pogled na storitve. Vsaka od enot je močno vpeta okolje, kjer deluje, vsaka ima tudi svoj fokus oz. posebno zbirko/storitev, kljub temu pa deluje usklajeno in enotno. Osrednja enota usklajuje medoddelčno izposojo (gradivo si lahko izposodiš in vrneš kjerkoli v mestu), medknjižnično izposojo in izposojo na vsekatalonski ravni. Morda so (ponovno) najbolj inovativni na področju prostovoljstva: program Parella TIC združuje sodelovanje najstnika in starejšega uporabnika v par, ki izpopolnjuje svoje znanje na podpročju digitalne pismenosti. V tem primeru so vloge učitelja in učenca zamenjene, saj najstnik poučuje starejšega. Prav tako sva ponovno opazila, da je ena od posebnih zbirk namenjena gejem, lezbijkam, transseksualcem in biseksualcem, ena jazzu, pa tudi šport, kino in TV serije so v ospredju.

 

Tik pred hudo nevihto je bila naš naslednji cilj Biblioteca Esteve Paluzie. Če je bila prejšnja centralna enota v Terrassi stara več kot 20 let, pa je barberska knjižnica skoraj povsem nova. Gre za enoto, ki se veliko ukvarja z otroci in mladino. Poleg projektov, ki so sorodni našima Rastem s knjigo in Bralni znački, je morda najbolj zanimiv projekt Mikrobiblioteca. V bistvu gre za posebno zbirko (kratkih) kratkih zgodb, katerih princip najbolj ponazarjajo tiste, ki so jih napisali Julio Cortazar, Jaume Cabré, Federico García Lorca
in  Augusto Monterroso. Kratke zgodbe ustvarjajo tudi na posebnih krožkih kreativnega pisanja, pravila pa so enostavna: konec zgodbe mora biti odprt ali presenetiti, njena dolžina pa ne sme preseči ene strani. S kratkimi zgodbami je zvezana tudi maskota knjižnice - dinozaver, ki je obenem tudi naslov najbolj znane Monterossove kratke zgodbe.




 
Jutri naju čakata še dve knjižnici v prestižnejšem predelu Barcelone, popoldan pa zaključno srečanje pri direktorici Assumpti. Morda ostaneva kar tukaj; Katji so ponudili delovno mesto v statističnem uradu, mene pa so proglasili za mariborskega Juanjoja (pravi Juanjo je namreč glavni koordinator prireditev in aktivnosti v Biblioteques de Barcelona) :).

Hasta manana!

Katja, Klemen